Poletje uhaja v našo sobo skoz široko odprto noč,
a naša se telesa ponosno božajo s vetrom ravnice.
Postelja svojo nežnost posebno obsipa pod nama,
in naše se roke podobno metuljski  krila množe zrakom.
Ni eden vzdih niti poljub više niso daljša hrepenenja,
ker zvečeri trepetamo izmed kolena željnih objema
in ustna št' lečo v mehkobo razširjenih prepona.

Kako začinjajo  naša drhtenja in velika vzburjenost traja,
pa  leto prostovoljno celi  horizont predaje nama,izmed
a vročo pobudo pretvarja v zlato šepetanje zenica.
V izvitim rokama srebrna smo strast mesečine,
in ta nepotrebni dragulj v toplim bojama višina
neprekinjeno iskri na vhodu naših nabreklih obraza,
večno vesoljstvo  sokova teče po njima.

Ko  sladki dar eno drugem, uživamo ljubezen neba,
a ono spominja kako bomo v kratkem razliti dišavno svit
in nas ljubimce prepustiti nežnem zelenilu trave,
no ni malo nismo ustrašeni, ker kad sonce natoči jutro,
pa nas v  pisane  smeške ptica brezbrižno zasede,
skupaj bomo s oblakoma krenili na daljša potovanja,
in s najmanjšim trepetom rumenila voditi ljubezen.

V takšnem vremenu, torej v samem središči duše,
zanosna polja sončnica nemir prsta  prelaze,
a rdeče dišave makova spletajo naše zavrele pore.
Istočasno dok ljubimo zemeljsko in nebeško radost,
po nama še vedno pada mesečina, plaza našim telesoma,
a zvezde nemo spremljajo bele sledi naših dotika
in zavedno prekrivajo čarobne obrise vlažnih božanja.