Vedno kad ostanem sam,mila,
skozi nespečnost doleti plava ptica
in tvoj smeh na posteljo spusti.
Vedno kadar sem sam ljubezni moja,
kadar noč neznosno boli,
tvoj sramni oris
čudežno razcveta v noči,
in kri tako glasno v meni prevri
da z okusom mesečine
tvoja močna prisotnost
zavede moje prazne roke
in moji vzdihi v njih zacvili.

Toliko tvojega v njej obstaja
toliko tvojega mojemu biču pripada
da je zaman odsotnost tvoja.
Zaman je tudi osamljenost moja,
zaman je mračnost saj senco zapušča
in kot se srce razmaha u turobnost
zaman je prisotnost njena.
Kadar mrakom zajokajo stene,
ko zavese navlečejo žalost
vedem se kot da si ob meni
in tvoja topla čistost
skoz dremež pomirja mojo dušo.
Volim kad se slačiš u škrtaj tihote
in čez nebo poljubljam tvoje ljubeznivo lice.

Zaman je tokrat ranljivost moja,
izgubljajo se zapuščenosti mojih spominskih ustni,
zaman je, saj tvoja usmiljenja so
kot košček mlaja vzvišena.
Zmeraj kadar sem osamljen, ljubezni moja,
v obdobju si mojega sanjanja
in z njim čakam vonjavo modre ptice,
a če se tvoj smeh zvesto na moje grudi spusti,
zaman je odsotnost tvoja.