Moje si ljubezensko nebo v snažnim slikama čakanja
in neprestano sam v tim sanjavim dišavam samote
lačen tvojih nasmeškov in žejen tvojih poljubov
in opažam kako se rojiš izpod mojih trepalnica,
neustavljiva in divja, ko metulj na mesečini.

Plavaš sred mojega tel s tisočima kresnica,
v dotikoma sladkih vzdiha v nežneje boje tišine
in odstavljaš me da dremam na zvitem stroku,
v oazi toplega ne spokoja biserne snage trebuha,
jasne in čiste, navkljub tolikšen času pričakovanja.

Dohajaš v moje prazne roke svežim svitanjem
in pogovarjaš lahkotam zvezdinega potrpljenja
bujna v čudežnim mirnostim svojega telesa
na novo se razlivaš po meni globinam vode
in ponujaš drhtenje jezera v objemo prepona.

Znaš da če mo se v šepetu daljine spet srečati,
na srebriti obali reke kje cvetje pije valove,
zaspati eno v drugem in postati zasluženi mir
in ko nepopisni okrasek njihovih sanjavih lati
prebuditi v znojni postelji pod stasom mavrice..

Zato grizeš moja bedra modrinam dohoda
v enem se času igraš s mojim nasmeško
a v drugem iztikaš bližino mojega sna
in lajže s mojim prstih dotikaš svoje grudi
katere niz moje obraze počasno nabrekle drse..

Tako te čakam, mila moja, tako te pričakujem
zvečer med dva sna dok zapiram oči,
a po dnevu kad zidovi mračno oblikuje prostor,
v enem te očesu s tihim nasmeškom ljubim,
a v drugem te bližini svojega sna sprejemam