Čutiš l' najdražja moja,
kako se sva blažena noč
lahko približava kraju,
a mi brez straha vodimo ljubezen
ker naši vroči dotiki
ne odhajajo v pozabo.
Naša postelja, mila,
in dalje neslišno gori,
in poljubi saj v nama sijaje,
ne žele nikjer iti.
Zato svobodno trkaj srcem,
in ne sledi v smešku
skopušne sledi svetnih svitanja.
Nema više slepe megle
in ne duši tvoj san.
Nobeno oporišče in mrzlična žalost
v tvoje objeme ne more dospeti.

Vem, ni lahko najti 
tišino v šuštenju listja,
ali verjemi  svojemu telesu,
globoko vdahni zoru
in  s mojega želenega telesa
izpij prve požirke jutra,
ustne če ti napolniti soncem.
Razširi me pod seboj,
pod topla bedra spravi,
v  vlažne vzdihe primi.
Z modrih višina
svojo mirno dušo vzemi
in z njo me zavedno veži.
Ne boj se, edina moja,
samo se prepusti meni,
saj na tvojim obrazoma
in poslej mesečine obstajam…