Na tvojim sam poljana visok jablan, stojim,
a ti mi daješ sebe, dišavam ravnina drhtiš,
med nebom in tvojo zemljo resno se znojim,
ker šepetom svojih njiva moje krošnje dojiš.

Iz korena skoz steblo neprestano pojem
v rdečem zanosu dahnem, uhajam v tebe,
ko nevihtni veter opojnim hrepenenjem sevam,
in strašečo osvajam belo ravnico izpod sebe.

Od sijajem grudi, stanita kristalnih zvezda,
celo se večnost roje in podmeno smehljajo.
vejama objemam ta srebrom pletena gnezda,
po njihovo mehkosti moj dah hoda in pleše.

Poljubi moji, lati ustni v tihotnem so cvetu,
samo nebeški uzdah dišečim listjem prinašajo,
kako so na tebi zaorane brazde vse v zlatu,
ni koli im ni dosti tvoje božanstvene rose.

Neskončni krat sam prekrasne noči na tebi srečo,
ljubil te in objemal dušo tihotam obraza,
potrpljenjem sklanjal pod svoj zaljubljeni pajčolan
in branil od zahrbtnega prikritega mraza.

Neka v meni tvoji sladki plodovi vedno zrejo,
ker rojevanjem jutra v svojem me pogledu imaš,
in kako ptice radostno s oblaka sonce vsrkavajo
posrečen sam v noči kad me v sebe primeš.