Tvoje se prekrasno telo
naklonjeno mirnostjo zavleklo v našo posteljo
in toplim oblikam neskončnega smeška
izziva nestrpnost mojim dlanema.
Ne čutim preteklo obstajanje silovit bolečin
in ni besed za ta dar v mojih očeh
tako čutim in krasim se,
pokoravam norčijam  vzdihov
s kakšnima lahko prodiraš u mojo zavest.
Ne uporabljam  moč vedeževanja,
v meni so vse tvoje obline
niti hladnost me ne more dotolči.
Prosto diham nebeški svod decembra,
ker v našem skupnem tkivu,
s katerim smo  nocojšnji zaustavili čas
dražestne so misli,
niti prijetne dišave v čistoči ljubezni.
Mi smo eno i priznam
osamljena svoboda ni tisto v čemur uživam.
Volim krhkost tvojega stroka
in večnost trenutka z katerim te spoštujem.
Mogoče je da ne znam število zvezda
s katerim  se zdaj gledamo
mogoče je tudi da so letni časi
v nama zmešani,
ampak ker si v meni en utrip
ne utrujajoče te objemam vlažnim ustnicam
in prestopam območje
iz katere praznina  več ne obstaja.
Brez obzira koliko po naših hrbtih
mineva zadnja novoletna noč,
očarava me čistost tvojih mehkih obala,
sprejema me v korenine svojega nihanja
in če  bi zdaj moral iti
tako  raznežen po tvojih dojkama
ponovno bi v vseh svojih sanjah
samo tebe iskal,
ker  tisto kar me večno izpopolnjuje
to so tvoja žarka božanja.