Zavedno si moje telo natopila zvezdama
in ritmom mojega golega dihanja prevzela srcem,
pa te zdaj svojim nagostma neumorno objemam.

Odkar sem sprejet v naročje tvojih ustnica,
zanosom zrele ljubice moje boke budiš,
in sluh večnega vremena v tebi trajno čutim.

Nič več ne rabim, za zemljo ne hrepenečim
vedno se vzdigujem dotikoma poželenja v tebi
in gibanjem modrila, tiho skoz tebe plavim.

Tu ljubezni, na obronkom zlate postelje
kje vrlim poljuboma neprekinjeno kipiš,
darujem ti svoj veličasten nasmešek sonca.

A bujne hribe tvojega prekrasnega telesa
to drhtečo prisotnost mojega nemirnega sna,
prema izvoru blaženosti prstoma vodim.

Kad te v vrelo naročje svojih ustnica sprejmem,
in moj pogled tvojo nagost zaljubljeno prekrije,
najviše se sladim ritmom tvojega golega dihanja.

Takrat več nič ne rabim in zemljo ne hodim,
več podobi mesečine, srebrnim sijajem se izvijem
in stališča nebeških ptica, tihotam oblaka sledim.

Kot nobeno vodu, tvoje grudi resnično vpijam,
kot nobenem ognju tvojem stroku se predajam,
kot nobena luč, tvoj dah v meni vzdiha.

Zmanjkujem kot kap med bleskom in
tihot, in sam v objemoma tvojih lepot telesa,
izpolnjen tvojim životom, presrečen sanjam.

Kot noben zrak, vzletim s tvojih obrisa,
kot noben dana, moj san se opija tvojim dišavama,
kot nobena misel, tvoja me ljubezen v sebi rojeva.