Na koncu onemogle in dolge noči
mesečino napušča veter,
a v utrujenosti svitanja
zemljam vstaje trava
in dremave se zvezde
s lučkama gasijo.
Na začetku dana
po poljanama sončnica
v ščebet ptica
ko zlato sonca dviga se rosa
in na obali rečica niti
v vejama se jutro plete.
V tem zmešanem sijaju kapi
ena sena
pod neokretnim listjem sedi.
Njene so ustne suhe,
posmehujejo se zrelim utripanjem vala.
Obstaja v senci in tišina
začeta odtajanjem neba,
obstaja in plemenita barva njena
v objemu zlatih roka.
V snopu topline poletnega daha
tvoj lik tihotam cveta,
in po senci žejni tvojega znoja
trepeta toliko potrebnem mehkobo dotika.
Tvojo mehko pot,
tvoje oči u katerima si me srečala,
tvoja usoda v meni
in moja žeja za tabo
globina njenih misli
na začetku dana želi.
Povsod v zraku
taka je scena julijskega jutra.
Strašanska vročina
in sena s katero se sonce igra
in blodnja tvojega lica u njenim rokama.
Telo kar se obrobam čakanja sproža
in pred to utrujeno vročino
v samoti ponovno poprimi moč ognja.
Na začetku dana
ko v kakšnim dozdevanji
tvoje ustne odkrivajo senu
in na njeno čelo razkuštrana ležeš.
Da, kretnjama med bedra
in na njene grudi ko izkušnja prihajaš.
Sprejema te buketoma svojih poljuba
in podobi grlice
neskončnim vzdihoma
iznad tvojega drhtečega trebuha kroži.